Na prikaz portretiranca močno vplivamo z izbiro goriščnice objektiva
Fotograf stoji na mestu. Pred njim stoji oseba, ki jo fotografira. Tudi ta oseba stoji na mestu, po možnosti v položaju mirno. Morda priganja fotografa, naj že "pritisne". Fotograf spreminja goriščnico zumobjektiva, da "približa" ali "oddalji" osebo, ki jo fotografira. Ko končno sproži, si oba ogledujeta fotografijo in ugotavljata, ali je "ratala". Vse prepogosto je odgovor, da ni. Fotografirana oseba za to običajno krivi svojo nefotogeničnost.
Ponosni lastnik mobilnega telefona z vgrajeno "najboljšo" kamero posname sebka (selfi, jazčka, narciska, samofotko - se še kdo spomni, da gre za avtoportret?). Nato nemudoma preveri, kakšen je videti na posnetku. (Pre)pogosto ugotovi, da ni zadovoljen s posnetim in običajno razglasi, da pač ni fotogeničen.
Dejstvo je, da nefotogeničnih ljudi ni. Obstajajo fotografi, ki znajo (znamo) fotografirati ljudi in tisti, ki tega ne znajo. V fotografski delavnici je na voljo celotno predavanje o portretiranju.
Ekv. goriščnica 60 mm
Normalni objektiv (ekvivalentna goriščnica okoli 50 mm)
Ekv. goriščnica 50 mm (normalna goriščnica)
V obdobju pred zumobjektivi so bili fotoaparati večinoma opremljeni z objektivi z normalnimi goriščnicami (ekvivalentna goriščnica je okoli 50 mm). Objektivi s takimi goriščnicami so običajno relativno majhni in lahki, imajo solidno svetlobno jakost (f/1,8 je standard) in so običajno optično kakovostni. Težavo predstavlja dejstvo, da so posnetki, zajeti z normalno goriščnico, običajno precej dolgočasni.
Ko so se pojavili zumobjektivi, so se normalni umaknili. Seveda smo še vedno uporabljali normalno goriščnico, če smo jo nastavili na zumobjektivu.
Nato so prišle kamere, vgrajene v mobilne telefone. Zanimivo, večinoma so opremljene z objektivi, ki imajo normalno goriščnico. Večina sebkov (selfijev) je posledično narejenih z normalno goriščnico. Seveda s temi kamerami tudi druge osebe portretiramo z objektivom z normalno goriščnico.
Na prvi pogled zgornji portret sprejemljiv. Primerjajmo ga s portreti, zajetimi s širokokotniki in kratkim teleobjektivom.
Širokokotniki (objektivi s krajšimi goriščnicami od normalne)
Ekv. goriščnica 24 mm (levo) in 28 mm (desno)
Zgornja slika prikazuje dva portreta s širokokotnima goriščnicama pri nespremenjeni velikosti glave na posnetku (pomeni, da se mora premakniti fotograf).
Vsi objektivi rišejo po načelih centralne perspektive. Deli motiva, ki so bližje objektivu, se izrišejo povečano glede na dele, ki so od objektiva bolj oddaljeni. Pri širokokotnikih je to še posebej poudarjeno. Pri portretiranju je nos tisti del obraza, ki je najbližji objektivu, zato je na posnetku najbolj poudarjen. Krajša kot je goriščnica, bolj popačeno objektiv izriše obraz.
Večina učbenikov posledično odsvetuje portretiranje s širokokotniki, osebno pa obožujem dinamiko, ki jo posnetku doda širši vidni kot od navadnega. Najraje uporabljam širokokotnik z ekvivalentno goriščnico 24 mm in precej odprto zaslonko.
Obožujem portretiranje s širokokotnikom z ekv. goriščnico 24 mm
Teleobjektivi (objektivi z daljšimi goriščnicami od normalne)
Ekv. goriščnica 75 mm (kratki teleobjektiv)
Zgornja slika prikazuje portret, zajet s kratkim teleobjektivom z ekvivalentno goriščnico 75 mm. Velikost glave je približno nespremenjena glede na posnetke z normalnim objektivom in širokokotnikoma, kar pomeni, da se je moral premakniti fotograf.
Deli obraza so izrisani veliko prijetnejše (vzrok je v večjem odmiku objektiva od obraza). Objektivi z ekvivalentnimi goriščnicami med 70 mm in 105 mm (pogojno 135 mm) so dejansko najpriporočljivejši za portretiranje.
Ekv. goriščnica 105 mm
"Fotogeničnost" portretiranca najlažje zagotovimo s kratkim teleobjektivom.
Nasveti za izbiro goriščnice objektiva za portretiranje
Ekv. goriščnice (od leve): 24 mm, 28 mm, 50 mm in 75 mm
Portretiranju s širokokotnikom se bo večina verjetno še naprej izogibala, razen ko so zaželeni komični ali kakšni kreativni učinki. Spomnimo se, da širokokotnik pogosto uporabimo za portretiranje v zaprtih prostorih, ko se pogosto sploh ne moremo dovolj umakniti od portretiranca, da bi uporabili daljšo goriščnico.
Tudi portretiranju z normalno goriščnico se je bolje izogibati, ker še vedno precej popačimo obraz portretiranca (poudarjen nos in ličnice). To še posebej velja, ko v kader vključimo le obraz in morda še zgornji del telesa. Kadar fotografiramo s kamero v mobilnem telefonu se normalni goriščnici seveda ne moremo izogniti, verjetno pa si sedaj lažje razložite, zakaj si niste všeč na sebkih (selfijih). Če se morda še vedno sebkate z duck face, predlagam, da se poskusite fotografirati še s širokokotnikom - rezultat bo nepozaben.
Na koncu ostanejo kratki teleobjektivi, ki prikažejo obraz in telo portretiranca na najvščečnejši način. Če fotografirate z zumbojektivom, na njem nastavite želeno goriščnico in se nato premaknite na primerno razdaljo od portretiranca, da dosežete želeni kader (da, hoditi boste morali).
Če uporabljate kamero z digitalnim slikovnim senzorjem formata APS-C, nanjo nataknite objektiv z dejansko goriščnico 50 mm (to je tisti normalni objektiv iz obdobja pred nastopom zumobjektivov). Ekvivalentna goriščnica bo 75 mm, torej zelo primerna za portretiranje. V tem leži skrivnost dviga cen rabljenih normalnih objektivov za format Leica v zadnjih letih: te objektive uporabljajo videosnemalci zaradi njihovih odlik pri snemanju oseb.
Na koncu bi se še zahvalil Maši Medici, ki je potrpežljivo portretirala lutko Shirley z objektivi z različnimi goriščnicami.
Preberite tudi: