Kompenzacija osvetlitve posnetka
V prvem delu serije o pravilni osvetlitvi posnetka smo spoznali delovanje svetlomerov, vgrajenih v kamere. Svetlomer nikoli ne določi pravilne osvetlitve posnetka, ker meri odbito svetlobo namesto vpadne - fotograf bi moral izmeriti količino svetlobe, ki pada na motiv, kar lahko stori z luksmetrom (merilnikom osvetljenosti).
Razlika med osvetlitvijo posnetka z vgrajeno avtomatiko (levo) in s kompenzacijo osvetlitve za -2,5 EV (desno)
V drugem delu smo se seznanili z 18 % sivo karto, s pomočjo katere lahko s svetlomerom, vgrajenim v kamero, vedno določimo pravilno osvetiltev posnetka. Svetlomer namreč predvideva, da je motiv povprečno siv (povprečna siva po nekaj matematike ustreza 18 % sivi, ki je v resnici 50 % siva).
V tretjem delu smo se naučili izdelati lastno 18 % sivo karto in jo primerjali s tovarniško izdelano. Doma izdelana karta ni povsem enake kakovosti, kljub temu pa močno izboljša kakovost osvetlitve posnetkov.
Primerjava med kupljeno (levo) in doma narejeno 18 % sivo karto (desno)
Ključni ugotovitvi sta:
motivi, kjer prevladujejo svetli toni, bodo na posnetku prikazani pretemno,
motivi, kjer prevladujejo temni toni, bodo na posnetku prikazani presvetlo.
Osvetlitvena avtomatika kamere skuša posnetek vedno narediti povprečno svetel, torej 18 % siv. Svetlejši motivi so posledično prikazani pretemno (npr. portretiranec blede polti in svetlih las), temnejši motivi pa presvetlo (npr. temnopolti portretiranec).
Kako pravilno osvetlimo posnetek, če nimamo sive karte ali če njena uporaba ni praktična?
Pri fotografiranju s kompaktnimi kamerami, vključno s kamerami v mobilnih telefonih, uporaba sive karte ni posebej praktična, čeprav je možna. 18 % sivo karto najlažje uporabljamo pri ročni nastavitvi osvetlitve posnetka.
Pri fotografiranju pokrajine običajno ni možno ali smiselno iti do motiva, npr. gore, predenj postaviti sivo karto, določiti osvetlitvene parametre posnetka, se vrniti na mesto fotografiranja in zajeti posnetek. Pomagamo si sicer lahko tako, da sivo karto postavimo pred drug motiv, ki je osvetljen enako kot želeni in na ta način določimo pravilno osvetlitev posnetka.
Rešitev je v kompenzaciji osvetlitve posnetka (ang. exposure compensation). Kompenzacijo osvetlitve posnetka nudijo praktično vse digitalne kamere, vključno z najenostavnejšimi.
Izbirnik za hitro kompenzacijo osvetlitve posnetka v razponu +/-3 EV na kameri Sony α9
Osvetlitvena vrednost
Kompenzacijo osvetlitve posnetka izvajamo v stopnjah osvetlitvene vrednosti (ang. exposure value, EV). Osvetlitvena vrednost se nanaša na katerikoli osvetlitveni parameter:
zaslonsko število: sprememba za +1 EV pomeni, da bo kamera zaslonko odprla za eno stopnjo, npr. z f/11 na f/8,
osvetlitveni čas: sprememba za +1 EV pomeni, da bo kamera podaljšala osvetlitveni čas za eno stopnjo, npr. z 1/60 s na 1/30 s,
svetlobno občutljivost: sprememba za +1 EV pomeni, da bo kamera zvišala svetlobno občutljivost za eno stopnjo, npr. z ISO 200 na ISO 400.
Kateri osvetlitveni parameter kamera spremeni, je odvisno od načina osvetlitvene avtomatike:
avtomatika s prioriteto zaslonke (način A oz. Av): kamera spreminja osvetlitveni čas,
avtomatika s prioriteto osvetlitvenega časa (način S oz. Tv): kamera spreminja zaslonsko število,
programska avtomatika (načina P in Auto): kamera spreminja katerikoli osvetlitveni parameter na osnovi programskega algoritma, ki ga vanjo vgradijo inženirji,
scenska osvetlitvena avtomatika: kamera spreminja katerikoli osvetlitveni parameter, pri tem pa ima nek parameter prednost, npr. v scenskem načinu Pokrajina (ang. Landscape) ima prednost spreminjanje osvetlitvenega časa.
Kompenzacija osvetlitve posnetka za -1 EV, kompenzacijo vključimo z rdeče obarvanim gumbom
Kaj je kompenzacija osvetlitve posnetka in kako jo nastavimo?
Nastavitev kompenzacijo osvetlitve posnetka je pri večini kamer zelo enostavna. Običajno moramo pritisniti gumb s simbolom za kompenzacijo osvetlitve posnetka (na sliki spodaj), redkeje pa moramo kompenzacijo poiskati v meniju kamere. Nekatere zmogljivejše kamere ponujajo izbirnik za kompenzacijo osvetlitve na ohišju kamere, kar omogoča zelo hitro delo.
V meniju za kompenzacijo osvetlitve posnetka nato izberemo stopnjo kompenzacije. Večina digitalnih kamer ponuja korake kompenzacije za 0,3 EV, redkejše pa za 0,5 EV ali celo samo 1 EV. Finejši, kot je korak, natančneje lahko kompenziramo osvetlitev posnetka.
Večina kompaktnih kamer omogoča kompenzacijo osvetlitve v razponu +/-2 EV, ki v praksi skoraj vedno zadošča. Enooke zrcalnorefleksne in brezzrcalne kamere običajno nudijo razpon +/-3 EV ali celo +/-5 EV.
Če osvetlitev posnetka znižamo, pravimo, da smo ga podosvetlili (npr. -1 EV). Če nasprotno osvetlitev zvišamo, pravimo, da smo posnetek nadosvetlili (npr. +1 EV).
Opozarjam na izraz preosvetlitev posnetka, ki se nanaša na napačno prekomerno osvetlitev, medtem ko se izraz nadosvetlitev nanaša na namerno prekomerno osvetlitev posnetka.
Uporaba kompenzacije osvetlitve posnetka
Ko se je navadimo, je kompenzacija osvetlitve posnetka zelo hitro opravilo. Z njeno pomočjo posnetkom dodamo detajle in bolj nasičene barve.
Kompenzacija osvetlitve posnetka: meritev s svetlomerom (0 EV) in podosvetlitve za 0,7 EV, 1 EV in 1,3 EV
Zgornja slika prikazuje razliko med posnetkom metulja, osvetljenim, kot je določila avtomatika kamere (0 EV), in različnimi stopnjami podosvetlitve posnetka:
Na posnetku brez kompenzacije osvetlitve je sredina lista preosvetljena, metulj pa je bolj srednje sive kot temno sive (skoraj črne) barve, kakršen je bil v resnici.
Z zniževanjem osvetlitve posnetka prihajajo detajli na listu bolj do izraza, metulj pa pridobiva pravilnejšo temno barvo.
Ko posnetek preveč podosvetlimo, začnemo izgubljati detajle v temnih delih metulja.
Za izdelavo fotografije bi izbiral med posnetkoma, ki sta podosvetljena za 0,7 EV in 1 EV.
Ker je motiv zelo temen, sem pričakoval, da bo kamera preosvetlila posnetek, zato posnetka nisem dodatno nadosvetljeval (pri kompenzaciji nisem zviševal osvetlitvene vrednosti).
Kompenzacija osvetlitve posnetka in kompaktne kamere
Proizvajalci kompaktnih kamer se zavedajo omejitev svetlomerov, vgrajenih v njihove kamere. Istočasno skušajo nekako zagotoviti sprejemljive posnetke za večino fotografov, ki fotografirajo s takimi kamerami. Večina kamer je zato tovarniško nastavljena tako, da zajame svetlejše posnetke, kot bi jih določil svetlomer.
Na ta način so portretiranci večinoma pravilneje osvetljeni (tipično stojijo v senci ali pa je sonce za njimi, torej bi bili na posnetku prikazani bolj kot silhuete).
V praksi to pomeni, da bo pri fotografiranju pokrajine nebo na sliki preosvetljeno, barve pa na videz izprane. Kakovost posnetkov s kompaktnimi kamerami izboljšamo, če jih podosvetlimo. Za Nikonove kompaktne kamere velja, da je osvetlitev posnetkov, zajetih na prostem, smiselno kompenzirati za -0,3 EV do -0,7 EV. Podobno velja za kompaktne kamere drugih proizvajalcev.
Kadar fotografiram s svojo kompaktno Nikonovo kamero, skoraj vedno nastavim podosvetlitev za 0,7 EV (kompenzacijo osvetlitve za -0,7 EV).
Posnetka, zajeta s kompaktno kamero: brez kompenzacije osvetlitve (levo) in s podosvetlitvijo za 0,7 EV
Na zgornji sliki lahko vidimo razliko, če osvetlitev posnetka prepustimo avtomatiki kamere in če osvetlitev kompenziramo. Osvetlitvena avtomatika kamere zagotovi detajle v temnejših delih posnetka (cesta, strehe ...), barve neba in oblaka pa so bolj sprane. Če nastavimo kompenzacijo osvetlitve za -0,7 EV, resda izgubimo detajle v temnih delih, vendar jih ne potrebujemo. Pridobimo pa bolj nasičene barve oblaka in neba.
Samodejna kompenzacija osvetlitve posnetka
Nekatere kamere nudijo samodejno kompenzacijo osvetlitve posnetka (ang. automatic exposure bracketing, auto bracketing).
V tem načinu kamera zaporedno posname 3, 5 ali 7 posnetkov. Pri vsakem spremeni osvetlitev posnetka za nastavljen korak osvetlitvene vrednosti, npr. za 0,3 EV ali 1 EV.
Samodejna kompenzacija osvetlitve posnetka (od leve): -0,7 EV, -0,3 EV, 0 EV, +0,3 EV, +0,7 EV
Na zgornji sliki vidimo serijo posnetkov, zajetih s samodejno kompenzacijo osvetlitve posnetka. V tem primeru sta za uporabo primernejša nadosvetljena posnetka (svetlomer je očitno bolj upošteval svetlo ozadje kot temne dele metulja).
Ker sem fotografiral v osvetlitvenem načinu s prioriteto zaslonke, je kamera spremembo osvetlitve posnetka zagotovila s spreminjanjem osvetlitvenega časa.
Izbrani posnetek metulja, zajet s kompenzacijo osvetlitve za +0,7 EV
Samodejna kompenzacija osvetlitve posnetka je primerna predvsem za fotografiranje statičnih motivov, pri katerih se osvetlitev motiva ne spreminja.
Kompenzacija osvetlitve posnetka in 18 % siva karta
Uporaba 18 % sive karte je najlažja, kadar ročno nastavljamo osvetlitev posnetka. Če kamera omogoča kompenacijo osvetlitve posnetka, lahko karto uporabimo tudi s kamerami, ki ne omogočajo ročne nastavitve osvetlitve. Potrebnega je le nekaj preračunavanja.
Posnetek metulja brez kompenzacije osvetlitve je podosvetljen, z manj detajli v temnih delih in bolj zamolklimi barvami
Najprej kamero usmerimo v motiv in s pomočjo vgrajenega svetlomera odčitamo osvetlitvene parametre. Nato postavimo 18 % sivo karto pred motiv ali na mesto, ki je enako osvetljeno kot motiv. Kamero usmerimo v karto in odčitamo osvetlitvene parametre. Če se razlikujejo od prvih, izračunamo in nastavimo potrebno kompenzacijo osvetlitve.
Primer za zgornji posnetek metulja:
Parametri osvetlitve, odčitani z motiva: f/4, 1/400 s, ISO 200.
Parametri osvetlitve, odčitani s sive karte: f/4, 1/250 s, ISO 200.
Zaradi uporabe osvetlitvene avtomatike s prioriteto zaslonke se je spremenil osvetlitveni čas. Podaljšal se je z 1/400 s na 1/250 s. Razlika je +0,7 EV (osvetlitev je potrebno podaljšati za 0,7 EV). Če ne nastavimo kompenzacije osvetlitve, je posnetek opazno temnejši, z manj detajli v temnih delih in zamolklimi barvami.
Povzetek
Kompenzacijo osvetlitve posnetka ponujajo praktično vse digitalne kamere, vključno s kamerami, vgrajenimi v mobilne telefone. Uporaba kompenzacije je enostavna.
Pri večini posnetkov moramo kompenzirati njihovo osvetlitev, ker kamera običajno narobe določi "pravilno" osvetlitev. Pri tem ni nobenih bistvenih razlik med najcenejšimi in najdražjimi kamerami.
Če uporabljamo kompenzacijo osvetlitve posnetka, smo nagrajeni z več detajli in kakovostnejšo reprodukcijo barv.
Nekatere kamere nam nudijo možnost samodejne kompenzacije osvetlitve posnetka. V tem načinu kamera zajame serijo posnetkov, ki se razlikujejo v stopnji kompenzacije osvetlitve. Uporaba tega načina je primerna predvsem za začetnike - ko pridobimo izkušnje, sami ocenimo, ali potrebna podosvetlitev ali nadosvetlitev posnetka.
Preberite tudi: