Nasveti za fotografiranje otrok, osvetlitev prostora, nastavitev kamere in še kaj
Portretiranje otrok je zahtevno opravilo, še posebej, če se tega lotimo v zaprtem prostoru, ki ga moramo ustrezno osvetliti. S članoma fotografskega krožka naše osnovne šole Franceta Bevka v Ljubljani Filipom Fürstom in Nino Stello Cecowski smo v decembru 2019 organizirali portretno fotografsko delavnico. Kot modeli so nam pozirali petošolci Jan (kitara), Julija (violina), Tiana Flor (klavir) in Zarja (klavir in kitara).
Otroke je najbolje fotografirati med igro
Fotoseanse smo se lotili, da bi posneli fotografije za natečaj Portreti v organizaciji Fotografskega društva Jesenice. Za fotografiranje smo uporabili kletno učilnico gledališkega krožka, ki se je izkazala kot zelo pripravna. Gre za bivše zaklonišče, ki je posnetkom dodalo underground občutek.
Fotografirali smo z dvema zrcalnorefleksnima kamerama. Prva, Canon EOS 350D, je formata APS-C in opremeljena z objektivom Canon 18-55 mm/3,5-5,6 (ekv. goriščnica 29-88 mm). Druga, Sony a850, je formata Leica in opremeljena z objektivom Konica Minolta 28-75 mm/2,8 (ekv. goriščnica je enaka dejanski).
Fotoseansa je trajala dve šolski uri, po njej pa smo imeli še koncert za celotni peti razred, ki ga obiskujejo naši fotomodeli.
Delo z otroki: fotografa
Oba fotografa sta osnovnošolca. Filip Fürst je šestošolec, Nina Stella Cecowski pa osmošolka. Člana šolskega fotokrožka sta prvo leto, posledično še nimata veliko tehničnega znanja o fotoaparatih in fotografiji, kar sem upošteval pri organizaciji dela.
Fotograf mora usmerjati model, predvsem mora modelu posredovati navodila, kako postaviti glavo in ostale dele telesa ter kam naj gleda
Pred fotoseanso smo si ogledali nekaj osnovnih pravil za portretiranje: kot kamere glede na portretiranca, vpliv višine kamere glede na oči portretiranca in vpliv goriščnice na izris posnetka. Za navdih smo uporabili črnobele fotografije glasbenikov iz revije Svet in ljudje (september 2019).
Med fotoseanso sem fotografoma dajal zelo malo navodil:
Na začetku sem ju spodbudil, da sta se bolj približala modelom. Pogosta začetniška napaka je, da ljudi portretiramo z večje oddaljenosti, ker se bojimo vstopiti v njihov osebni prostor. Kot fotografi moramo ta strah premagati.
Fotografa sem usmeril, naj modelov ne fotografirata samo frontalno, ampak naj se gibljeta okoli njih in iščeta posnetke, ki bodo pripovedovali zgodbo o glasbenikih. Pri tem sem jima pokazal, da je potrebno leči tudi na tla, zlesti na stiroporno kocko za pridobitev višine ali pa se spraviti v druge zelo čudne položaje.
Fotografa sem učil, kako naj dajeta navodila modelom, predvsem okoli položaja njihovega telesa. Pri portretiranju je ključno usmeriti pogled modela in pozicionirati njegovo glavo.
Fotografija ustreza zgoraj prikazani postavitvi modela in fotografa, videti je, da kitarist med igranjem gleda publiko
Osebno nisem skoraj nič fotografiral, ker nisem želel, da fotografa samo ponavljata za menoj. Iskanje motivov sem prepustil njima, kar se je izkazalo kot pravilno. Oba imata že zelo dobro razvito fotografsko oko.
Delo z otroki: modeli
Če želimo, da so modeli na posnetkih prikazani naravno, "taki kot so", morajo pred kamero igrati. Profesionalni modeli so tega naučeni. Med našo fotoseansko smo seveda snemali otroke, ki so bili prvič pred kamero v taki vlogi. Ključno je bilo premagati njihov začetni strah in jih sprostiti. V ta namen je najbolje narediti nekaj deset fotografij, ki zelo verjetno ne bodo prav kakovostne, modelom pa pomagajo pridobiti samozavest. Mimogrede: pri fotografiranju na film je bilo najbolje take posnetke narediti brez filma v kameri, da smo zmanjšali stroške.
Med fotografiranjem je otroka najbolje zamotiti z nekim njemu ljubim opravilom, da se sprosti in pozabi na kamero
Z modeli sem delal predvsem posredno, njihovo vodenje sem prepustil fotografoma. S tem, ko sem pohvalil zajete posnetke ali opozoril na napake, sem posredno govoril tudi modelom, da delajo dobro. Na ta način so se sprostili veliko prej, kot bi se, če bi jih nagovarjal neposredno. Igranje na glasbene inštrumente, ki so jih vajeni, je dodatno pohitrilo premagovanje uvodne treme in modelom pomagalo, da so pozabili na kamero.
Če je otrok več, se hitro zaigrajo in pozabijo na kamero, potrebno pa jih je usmerjati, da ohranijo delovno naravnanost
Otroci se veliko lažje sprostijo, če jih je več in se lahko igrajo med seboj. Pomaga, če so približno podobne starosti. Paziti moramo na njihovo razigranost, ohraniti je potrebno delovno vzdušje.
Priprava prostora
Ker smo fotoseanso izvedli v učilnici, ki jo sicer uporablja gledališki krožek za vaje, smo imeli na voljo tudi velika stenska ogledala za igranje z odsevi (zgornji posnetek).
Običajno je priporočljivo, da ima prostor, v katerem bomo portretirali otroka, čim enostavnejše ozadje, ki ne odvrača pozornosti s portretiranca. Zelo dobro se obnesejo bele stene:
Dobro odsevajo svetlobo in s tem zmanjšujejo sence.
Ne ustvarjajo barvnih nadihov na posnetku, kar kameri močno olajša izravnavo beline.
Pozornost osredotočajo na motiv - portretiranca.
Slabost je v tem, da močno zavedejo avtomatiko kamere pri določanju pravilne osvetlitve posnetka.
Pri portretiranju so bele stene zelo koristne, paziti pa moramo pri določanju pravilne osvetlitve posnetka
Prostor naj bo zadosti velik, da se otrok v njem nemoteno giblje. Priporočljivo ga je izprazniti, oz. v njem pustiti le najnunejše reči. S tem tudi preprečimo, da bi se otrok zaletel ali udaril v kak večji predmet ali pohištvo.
Če iz prostora odstranimo vse odvečne predmete, se izognemu njihovemu nezaželenemu pojavljanju na posnetkih
Portretiranca odmaknemo proč od sten, s tem preprečimo grde, trde sence. S tem si tudi olajšamo postavljanje luči in gibanje okoli portretiranca.
Osvetlitev prostora
Prostor smo osvetlitli s tremi halogenskimi lučmi (gre za gradbene luči, ki so načeloma enake pravim fotografskim, le da so veliko cenejše). Dve luči z močjo 500 W sta bili postavljeni na stojalih, ena z močjo 250 W pa je stala na tleh. Razsvetljavo prostora smo izključili, da ne bi metala dodatnih senc in da bi imeli zagotovljeno enotno barvno temperaturo svetlobe povsod v prostoru.
Prostor smo osvetlitli s tremi halogenskimi lučmi, dve glavni luči sta osvetljevali portretiranca, dodatna pomožna luč pa je zmanjševala sence na steni
Vsaka od luči je imela svojo vlogo:
Prva 500 W luč je služila kot glavna luč za osvetlitev, zato je bila postavljena bližje portretirancu.
Druga 500 W luč je dosvetljevala oddaljeno stran obraza, ki bi se sicer izgubljala v senci. Razmerje med obema lučema je bilo približno 2 : 1, kar pomeni, da je bila druga luč približno 1,4-krat bolj oddaljena od portretiranca.
250 W luč je bila obrnjena v steno in je služila zmanjševanju ali odpravi senc (vsaka od močnejših luči meče senco, portretiranec bi tako imel dve senci, kar je nenaravno).
Glavna luč osvetluje desno lice portretiranca, stranska luč dosvetljuje levo lice in del telesa, ki bi se sicer izgubljal v senci kitare, luč za ozadje pa odpravlja sence na steni (glej tudi posnetka v poglavju Delo z otroki: fotografa)
Močnejši luči smo obrnili v strop ali proti portretirancu. Z usmeritvijo v strop smo dobili mehkejšo svetlobo brez izrazitih senc, vendar je bil portretiranec manj osvetljen. Z usmeritvijo luči v portretiranca je bil ta močneje osvetljen, svetloba na njem pa je bila trša, kontrastnejša. V slednjem primeru smo morali paziti, da luč ni slepila portretiranca.
Ko se fotograf giblje okoli portretiranca, mora paziti, da ne ne meče senc nanj. Sence so posebej izrazite, kadar se fotograf (nehote) postavi med vir svetlobe in portretiranca. Te sence so skoraj vedno zelo moteče, taki posnetki pa neuporabni.
Fotograf mora paziti, da se ne postavi med luč in portretiranca, saj bi sicer vrgel motečo senco
Vsak, ki je kdaj fotografiral s halogenskimi lučmi, ve, kako zelo se segrejejo in kako vroče postane v prostoru. Danes je veliko bolje uporabiti sijalke LED, ki pa jih žal nismo imeli na voljo.
Osvetlitev posnetka
Osvetlitev posnetka smo na kameri nastavili ročno, vse posnetke smo zajeli s temi osvetlitvenimi parametri:
svetlobna občutljivost ISO 200
zaslonsko število f/6,3
osvetlitveni čas: 1/40 s
Osvetlitev posnetka moramo nastaviti ročno, da se izognemo težavam, vezanih na delovanje svetlomera v kameri
Ker smo prostor osvetlitli z lučmi in poskrbeli, da v njem ni bilo odvečnih senc, je bila osvetlitev povsod konstantna (vsaj v delu sobe, kjer so bili naši modeli). Posledično se osvetlitveni parametri posnetka niso spreminjali. Če bi za določanje osvetlitve posnetka uporabili avtomatiko kamere, bi bili posnetki večinoma močno podosvetljeni, saj bi avtomatiko motile bele stene, odsevi v ogledalih, morebitne luči v kadru ipd (glej prispevek o pravilni osvelitvi posnetka).
Luči so zagotovile dovolj veliko območje za enakomerno osvetlitev skupine portretirancev
Stabilizacija kamere
Zaradi dinamike dela in relativne neizkušenosti obeh fotografov smo se odločili za fotografiranje iz roke. Zaradi relativno dolgega osvetlitvenega časa 1/40 s je bilo precej posnetkov stresenih.
Oba fotografa (prikazana na posnetku) sta fotografirala iz roke, zaradi česar je bilo precej posnetkov stresenih, veliko pa je bilo tudi uspešnih
Osebno bi kamero postavil na monopod, ki bi ga uprl na tla ali ob svoje telo, s čimer bi kamero dodatno stabiliziral in zmanjšal vpliv tresenja rok na njeno stabilnost.
Ostrenje
Pri portretiranju moramo posnetek izostriti na oči portretiranca.
Z izostritvijo na oči pianistke poudarimo njo in ne violinistke, ki je sicer bližje kameri
Izjeme glede ostrenja na oči so redke.
Z neostrimi deli posnetka lahko uokvirimo portretiranca in ga dodatno poudarimo
Izravnava beline
Pri fotografiranju smo se zanesli na samodejno izravnavo beline v kameri. Ker je bil prostor prazen, stene in strop pa bele, smo upravičeno pričakovali, da bo barvna temperatura svetlobe po prostoru konstantna. Kot je razvidno, imajo posnetki oranžno-rdečkast nadih, ki mi je glede na tip portretov všeč. Težave z izravnavo beline odpravimo, če posnetek pretvorimo v črnobelega.
S pretvorbo posnetka v črnobelega se izognemo težavam zaradi napačne izravnave beline in barvnih nadihov (glej tudi prvi posnetek v tem prispevku)
Ker je bila barvna temperatura svetlobe konstantna po prostoru, bi lahko barvni nadih povsem odpravili z uporabo sive karte in ročne izravnave beline. V to se nisem želel spustiti, ker presega trenutno tehnično znanje obeh fotografov in bi po nepotrebnem otežilo delo.
Enak tip luči s halogenskimi žarnicami zagotavlja enakomerno barno temperaturo po prostoru, kar nam olajša izravnavo beline (samodejno ali ročno)
Izbira goriščnic
Pri fotografiranju smo uporabili različne goriščnice, od standarnih širokokotnih, prek normalne do kratkih teleobjektivov:
Goriščnice iz telepodročja ublažijo obrazne poteze, posnetki so bolj umirjeni. Te goriščnice zagotovijo tudi več globinske neostrine.
Širokokotne goriščnice posnetkom dodajo dinamiko in zagotovijo več globinske ostrine.
Z normalno goriščnico umirimo posnetek, kar dodatno poudari kamera, dvignjena malo nad oči portretiranke, nekaj dinamike pa doda portretiranje pod kotom 45 stopinj
Paziti moramo, da z izbiro goriščnice ne popačimo obraza ali njegov del, npr. nos ali čelo.
S širokokotnikom (ekv. goriščnica 29 mm) posnetku dodamo dinamiko, kar dodatno poudari nizko postavljena kamera in portretiranje od strani
Izbira osvetlitvenega časa
Osvetlitveni čas je bil močno omejen z osvetlitvijo prostora in izbranim zaslonskim številom. Z lučmi smo uspeli doseči osvetlitveni čas 1/40 s na območju velikem okoli 2 m x 2 m, kar je bilo dovolj za veliko število zadosti ostrih posnetkov.
Relativno dolg osvetlitveni čas 1/40 s zagotavlja zabrisanost gibajočih se delov motiva, tu roke med igranjem na kitaro (glej tudi ostale posnetke v tem prispevku)
Tak osvetlitveni čas je zagotovil neostrino v gibajočih se delih motiva, npr. pri gibanju roke med igranjem glasbenega inštrumenta. S tem smo sicer statičnim posnetkom dodali nekaj dinamike.
Izbira zaslonskega števila
Zaslonsko število smo fiksirali na f/6,3. S tem smo zagotovili, da je bila zaslonka vsaj malo zaprta pri vseh goriščnih razdaljah tudi pri Canonovem objektivu. Z zapiranjem zaslonke za stopnjo ali dve glede na svetlobno jakost zagotovimo kakovostnejšo risbo objektiva v primerjavi s povsem odprto zaslonko.
Izbrana zaslonka f/6,3 zagotavlja solidno globinsko ostrino tudi pri daljših goriščnicah, istočasno pa je opazna tudi globinska neostrina, s katero poudarimo motiv
Osebno bi zaslonko tudi bolj odpiral in se igral z globinsko neostrino, vendar sem se temu namerno izognil glede na trenutno šibkejše tehnično znanje obeh fotografov.
Globinsko ostrino zmanjšamo tudi, če se motivu bolj približamo
Izbira svetlobne občutljivosti digitalnega slikovnega senzorja
Svetlobno občutljivost ISO slikovnega senzorja smo nastavili na ISO 200. Pri tej svetlobni občutljivosti obe kameri (tako kot skoraj vse digitalne kamere) rišeta sliko z največ detajli in podajata najkakovostnejše barve.
Svetlobna občutljivost ISO 200 zagotavlja posnetke, ki so polni detajlov in imajo kakovostno barvno reprodukcijo
Glede na svetlobne pogoje bi zagotovili krajše osvetlitvene čase, če bi uporabili višjo svetlobno občutljivost, npr. ISO 400. Vendar bi s tem dvignili digitalni šum, kar bi bilo opazno na posnetkih kože modelov, še posebej v delih, ki bi bili v senci.
Povzetek
Portretiranja se lotimo s kakovostno kamero, po možnosti zrcalnorefleksno ali brezzrcalno s čim večjim slikovnim senzorjem. Iz prikazanih posnetkov je lepo razvidno, kako kakovostne posnetke zmore zajeti več kot 15 let stara kamera z osnovnim zumobjektivom (Canon EOS 350D z objektivom Canon 18-55 mm/3,5-5,6). Dve tretjini tu prikazanih posnetkov je zajetih s to kamero.
Ključno pri portretiranju otrok je, da jih vodimo na primeren način, brez jeze, z natančnimi navodili, ki so prilagojena njihovi starosti. Zelo pomaga, če se otroci zamotijo z igro. Pomaga tudi, če je otrok več, pri tem pa moramo paziti, da ohranimo delovno vzdušje.
Portretiranje otrok je zelo naporno opravilo, pomembno pa je, da se pri njem vsi zabavamo
Pri osvetlitvi prostora si pomagamo z dodatnimi lučmi, saj je običajna razsvetljava v prostoru pogosto neustrezna. Uporabi bliskavic, vgrajenih v kamere, se raje izogibajmo (o tem več kdaj drugič). Koristno je, da so vse luči istega tipa in z enako barvno temperaturo, kar nam olajša izravnavo beline.
Svetlobno občutljovost slikovnega senzorja je najbolje nastaviti na ISO 200 (oz. na vrednost, pri kateri kamera snema najkakovostnejše posnetke). Osvetlitvene parametre moramo nastaviti ročno, še posebej, če so v prostoru velike bele ali temne površine, zaradi katerih osvetlitvena avtomatika zelo napačno določa osvetlitev posnetka.
Pri portretiranju otrok je na koncu najpomembnejše, da se vsi zabavamo.
Preberite tudi: