Kakšno opremo izberemo in na kaj moramo paziti
Fotografiranje žuželk je zelo zahtevno iz vsaj dveh razlogov: večinoma so majhne in redko so pri miru. Ker so majhne, se jim moramo s kamero precej približati, s čimer jih splašimo. Igra približevanja in bežanja se lahko nadaljuje v nedogled ...
Večino posnetkov sem zajel z objektivoma:
Sigma 105 mm/2,8 Macro in
Sigma 24 mm/2,8.
S tema objektivoma sem fotografiral s kamerami v formatu Leica (35mm), zato so ekvivalentne goriščnice enake dejanskim.
Žuželke pogosto fotografiramo od strani, da zagotovimo primeren potek ostrine: f/5,6, 1/320 s, ISO 200
Izbira objektiva in predmetna razdalja
Praktično obvezen je soliden makroobjektiv ali vsaj objektiv, ki omogoča spodobno bližinsko fotografijo (razlika med bližinsko in makrofotografijo je razložena v učbeniku).
Predmetna razdalja, torej razdalja med motivom in objektivom, je odvisna od ekvivalentne goriščnice slednjega. Ker je od razdalje odvisno, kdaj bo žuželka pobegnila, si želimo čim daljšo predmetno razdaljo. Daljša kot je ekvivalentna goriščnica objektiva, večja bo predmetna razdalja (v učbeniku je razložena tudi razlika med dejansko in ekvivalentno goriščnico).
Najuporabnejše so ekvivalentne goriščnice med 75 mm in 100 mm. Pri krajših se moramo sprijazniti s kratko predmetno razdaljo. Daljše preveč zbijejo perspektivo, s čimer izgubimo občutek globine.
Kakovosten makroobjektiv je praktično obvezen del opreme: na sliki Sigma 105 mm/2,8 Macro
Kompaktne kamere in kamere, vgrajene v mobilne telefone, pogosto omogočajo pravo makrofotografijo. Težavo predstavlja dejstvo, da se najkrajša razdalja, na katero kamera zmore izostriti, pogosto daljša z daljšanjem goriščnice. Istočasno se občutno niža tudi svetlobna jakost objektiva, kar pomeni, da se daljšajo osvetlitveni časi in s tem tveganje za neostro fotografijo (zaradi premika žuželke ali pa tresenja fotografovih rok). Druga možnost za korekcijo osvetlitve je seveda dvig svelobne občutljivosti digitalnega slikovnega senzorja, vendar s tem dvigujemo tudi digitalni šum, barve pa postajajo manj nasičene.
Posledično je s takimi kamerami smotrneje fotografirati s krajšimi goriščnicami, kar pomeni, da se moramo motivu pogosto približati na manj kot 10 cm. Redkokatera žuželka je dovolj potrpežljiva, da nam to tudi dovoli.
Zaradi kratkih dejanskih goriščnic je globinska ostrina obsežna in pogosto odvrača pozornost z motiva.
Zajeto s kompaktno kamero Nikon Coolpix L21 v makronačinu: f/5,5, 1/400 s, ISO 80
Kratke dejanske goriščnice po drugi strani nudijo obsežno globinsko ostrino tudi v bližinski fotografiji, zato ostrenje ni tako kritično.
Zgornja slika prikazuje posnetek, zajet v makronačinu z enostavno kompaktno kamero. Dejanska goriščnica je 6,72 mm, kar ustreza ekvivalentni 41 mm v formatu Leica.
Predmetna razdalja je bila okoli 10 cm (da, metulj je bil nenavadno potrpežljiv). Globinska ostrina odvrača pozornost z motiva, vendar kamera ne nudi ročnega odpiranja zaslonke, s katero bi dosegel obsežnejšo globinsko neostrino.
Za digitalne kamere v formatu APS-C so na voljo kakovostni makroobjektivi z goriščnicami 50 mm ali 60 mm (ekv. goriščnici sta 75 mm oz. 90 mm). Nekatere od teh objektivov lahko uporabljamo tudi s kamerami v formatu Leica (35mm), vendar je zanje boljša izbira makroobjektiv z goriščnico okoli 100 mm. S slednjimi goriščnicami je predmetna razdalja med 30 cm in 40 cm, kar je običajno znosno tako za žuželko kot fotografa.
Ostrenje in stabilizacija kamere
Ostrenje je v bližinski in makrofotografiji kritično opravilo. Že premik kamere za milimeter naprej ali nazaj vidno spremeni ostrinsko ravnino. Če fotografiramo iz roke, takih premikov ne moremo preprečiti, zato moramo kamero nekako stabilizirati. Najboljša izbira so fotografska stojala, ki omogočajo prečno postavitev fotografske glave in s tem kamere.
Tudi pri fotografiranju žuželk običajno ostrimo na oči: f/4, 1/60 s, ISO 100
Zgornji posnetek sem zajel s širokokotnim objektivom Sigma 24 mm/2,8 s skoraj povsem odprto zaslonko. Ostril sem na oči kobilice - tudi pri fotografiranju žuželk velja enako pravilo kot pri portretiranju ljudi. Razen izjemoma, vedno ostrimo na oči.
Ustrezno ostrino najlažje zagotovimo tako, da kamero postavimo vzporedno s telesom žuželke
Obstajajo tudi večje žuželke, kot je npr. 5-centimetrski pajek z otoka Lastovo na zgornji sliki. Pajki so sicer žužki, ki jih je relativno enostavno fotografirati, saj so večinoma pri miru v svoji mreži. Običajno še največjo težavo predstavlja veter, ki premika mrežo in pajka v njej.
Slika prikazuje, kako najenostavneje dosežemo primerno ostrino motiva: kamero postavimo vzporedno z žuželko, ki jo fotografiramo (zgoraj, spodaj ali bočno). Ostrinska ravnina tako pokriva večji del telesa.
Nazadnje pa še beseda o avtofokusu. Razmere za fotografiranje so zahtevne, zato je ostrenje najbolje prepustiti avtofokusu, kaj ne? Narobe! Če želite kakovostne posnetke, boste morali ostriti ročno na tisti del telesa, ki ga zagotovo želite prikazati ostrega. Sicer boste hitro ugotovili, da je bolj malo posnetkov zares uporabnih ...
Najprimernejši čas dneva za fotografiranje
Najprimernejši čas dneva za fotografiranje žuželk je zagotovo zgodnje jutro, ko je še precej hladno in so žuželke še zeloooo počasne pri premikanju. Večino tu prikazanih fotografij sem posnel poleti pred osmo uro zjutraj, večinoma okoli 6h.
Žuželke najlažje fotografiramo v mrzlih jutrih, saj so takrat najbolj mirne
Žuželke, kot npr. kobilica na zgornji sliki, so mrzlokrvne živali in morajo počakati, da jih ogreje sonce, preden zares začnejo migati. V takem stanju jih najlažje fotografiramo, zavedajmo pa se, da jih je še vedno strah naše bližine, zato jih ne vznemirjajmo po nepotrebnem.
Okolica naj bo nemoteča
Okolica, v kateri se nahaja žuželka, naj bo nemoteča, da ne odvrača pozornosti z glavnega motiva.
Okolica kobilice naj bo čim manj moteča, da ne odvrača pozornosti z motiva
Zgornjo sliko sem zajel kot prvo v nizu. Bal sem se, da bo kobilica odskakljala, zato sem "pritisnil fotko", da bi posnel vsaj nekaj. V ospredju je neostra travna bilka, ki deloma prekriva kobilico. Tudi bilke v ozadju odvračajo pozornost s kobilice. Leva noga ni prikazana v celoti, ker se nahaja za robom kamna.
Ko sem zagotovil vsaj en posnetek, sem začel iskati primernejši položaj kamere (postopek iskanja je prikazan v galeriji). Končni rezultat prikazuje slika malo višje.
Selektivna ostrina
Zaradi težav z ostrenjem mnogi fotografi in tudi avtomatike kamer v makronačinu izbirajo precej zaprte zaslonke. Z večjo globinsko ostrino zagotovijo, da bo želeni del motiva sprejemljivo oster. Posledično pa je ostra tudi okolica motiva, kar pogosto odvrača gledalčevo pozornost.
Osebno žužke rajši fotografiram z zelo odprtimi zaslonkami blizu svetlobne jakosti objektiva (take so vse fotografije, prikazane v tem prispevku, razen tista, ki sem jo zajel s kompaktno kamero). Selektivna ostrina učinkovito poskrbi za nemoteče ozadje, je pa seveda zelo pomembno, da natančno izostrim motiv.
Zares majhne žuželke
Vse našteto še toliko bolj velja, ko fotografiramo zares majhne žuželke.
Zelo majhen pajek v tulipanu: f/5,6, 1/640 s, ISO 200
Ozadje mora biti enostavno, brez elementov, ki odvračajo gledalčevo pozornost. Ostriti moramo izjemno natančno, verjetno bomo morali narediti serijo posnetkov, da bo vsaj eden ustrezen. Posledično moramo biti precej odmaknjeni od žužka, sicer se bo umaknil on.
Izrez iz originalnega posnetka: v resnici ne vidimo oči, temveč zadek malega pajka
Žuželke bodo najverjetnje na posnetku zelo majhne. Pomagamo si tako, da posnetek obrežemo v ustreznem programu in tako poudarimo glavni motiv.
Osvetlitev posnetka
Kadar fotografiramo z močno iztegnjenim makrobojektivom (razmerje 1:2 ali 1:1), se njegova dejanska svetlobna jakost močno zniža. Makroobjektiv Sigma 105 mm/2,8 ima svetlobno jakost 1:2,8. Kadar je povsem iztegnjen (razmerje 1:1), se njegova dejanska svetlobna jakost zniža na f/8.
Osvetlitvena avtomatika kamere samodejno upošteva spremembo svetlobne jakosti objektiva.
Povzetek
Za fotografiranje žuželk potrebujemo objektiv, ki omogoča makrofotografijo ali vsaj spodobno bližinsko fotografijo.
Primernejše so digitalne zrcalnorefleksne ali brezrcalne kamere, ki jih lahko opremimo s kakovostnim makroobjektivom. Take kamere nam tudi nudijo večjo predmetno razdaljo in možnost uporabe selektivne ostrine.
Če take kamere nimamo, so seveda uporabne tudi kompaktne kamere in kamere, vgrajene v mobilne telefone. Oboje omogočajo makrofotografiranje.
Kamera mora biti stabilna zaradi natančnega ostrenja in preprečevanja tresljajev. Sploh ostrenje mora biti zelo natančno, običajno ostrimo na žužkove oči. Avtofokus je najbolje izključiti in ostriti ročno.
Fotografijo moramo pogosto obrezati, da poudarimo glavni del motiva, ki je sicer precej majhen.
Natančno ostrenje in selektivna ostrina nam odpirata ogromno možnosti za raziskovanje sveta žuželk
Preberite tudi: