Nastavitve kamere in nasveti za uspešno fotografiranje Lune in Luninega mrka
Fotografiranje Lune je v resnici precej enostavno, če upoštevamo nekaj pravil:
kamera mora biti povsem stabilna, sicer bo posnetek stresen,
osvetlitveni čas ne sme biti predolg glede na uporabljeno ekvivalentno goriščnico, sicer bo Luna neostra zaradi premika v času osvetlitve,
velja nastaviti čim nižjo svetlobno občutljivost slikovnega senzorja, sicer bo posnetek zrnat,
svetlomer običajno povsem napačno določi osvetlitvene parametre, razen če uporabimo točkovno meritev svetlobe v kombinaciji s kompenzacijo osvetlitve posnetka.
Luno najpogosteje fotografiramo, ko je polna. Takrat je tudi najlažje pravilno osvetliti posnetek. Tu prikazane posnetke sem zajel v času popolnega Luninega mrka, ki je nastopil 27. 7. 2018. V času mrka Luno vidimo v rdeči barvi, zato jo imenujemo krvava (ang. blood moon).
Krvava Luna malo pred zaključkom Luninega mrka: 400 mm, f/9, 2 s, ISO 400
Zanimive posnetke lahko ustvarimo z objektivimi z različnimi goriščnicami, tudi širokokotnimi. Je pa res, da Luno običajno fotografiramo z ekstremnimi teleobjektivi, še posebej če želimo prikazati podrobnosti na njenem površju. Tu prikazani posnetki so zajeti s teleobjektivom Tamron 200-400 mm/5,6. Goriščnice tega zumobjektiva sodijo v območje ekstremnih teleobjektivov.
Kamera, s katero sem fotografiral, ima vgrajen slikovni senzor v Leica formatu, zato so ekvivalentne goriščnice enake dejanskim (razlago najdete v učbeniku Fotografska in videotehnika).
Optična kakovost objektiva
Optična kakovost objektiva je ključna za izris podrobnosti na Luni. Težko je priti do kakovostnega ekstremnega teleobjektiva za razumno ceno. Iz tu prikazanih posnetkov je razvidno, da objektiv Tamron 200-400 mm/5,6 optično ni posebej kakovosten, saj na površini Lune ni vidnih prav veliko podrobnosti.
Objektivi, vgrajeni v kompaktne kamere s super zumobjektivi, so še bistveno manj kakovostni. Res imajo občutno daljše ekvivalentne goriščnice, tudi 800 mm in več, vendar je veliko vprašanje, koliko podrobnosti najdemo na posnetkih.
Izbira goriščnice
Luno običajno fotografiramo z ekstremnimi teleobjektivi. Če želimo zajeti vsaj nekaj podrobnosti na njeni površini, potrebujemo objektiv z ekv. goriščnico vsaj 200 mm.
Velikost Lune in Marsa na posnetku, zajetem z ekv. goriščnico 200 mm: f/7, 1,3 s, ISO 800 (posnetek ni obrezan)
Z ekv. goriščnicicami okoli 400 mm zajamemo posnetek Lune, na katerem je že vidno nekaj podrobnosti na njenem površju. Pri tej povečavi je na posnetku že možno razpoznati nekaj zvezd.
Velikost Lune in nekaj zvezd na posnetku, zajetem z ekv. goriščnico 400 mm: f/6,3, 2,5 s, ISO 800 (posnetek ni obrezan)
Večina tu prikazanih posnetkov je zajetih z ekv. goriščnico 400 mm in nato obrezanih na računalniku.
Uporabo digitalnega zuma močno odsvetujem, saj ne gre za nič drugega kot izrez iz posnetka, kar lahko kakovostneje naredimo na računalniku kot v kameri.
Stabilizacija kamere in zajem posnetka
Kamero moramo obvezno postaviti na stabilno stojalo. Osvetlitveni časi so namreč relativno dolgi, od nekaj desetink sekund do nekaj sekund. Naj vas ne zavara slika na zaslonu kamere, na kateri je posnetek Lune navidezno oster. Resnico glede ostrine namreč razkrije šele povečava.
Oster posnetek Lune, zajet s samosprožilcem, nastavljenim na zamik 2 s: 400 mm, 1/2 s, f/10, ISO 250
Ko pritisnemo sprožilec na kameri, se kamera skoraj vedno malo premakne. Zaradi dolgih goriščnic in posledičnih velikih povečav slike motiva ta premik povzroči zabrisano sliko motiva, kar je prikazano na spodnji sliki.
Neoster posnetek Lune zaradi premika kamere ob pritisku na sprožilec: 400 mm, 1/2 s, f/10, ISO 250
Dvojni rob Lune izda, da gre za neostrino zaradi premika kamere v času osvetlitve posnetka.
Tresenju kamere se lahko izognemo na več načinov:
Uporabimo žični ali brezžični sprožilec.
Nastavimo samosprožilec s krajšim zamikom, npr. 2 s.
Uporabimo glasovno proženje kamere, če ta to omogoča.
Nič od tega ne pomaga, če stojalo ni povsem stabilno in se kamera na njem trese, npr. zaradi vetra.
Če fotografiramo z zrcalnorefleksno kamero, je posnetek lahko stresen zaradi dviga zrcala pred zajemom posnetka. V takem primeru pomaga zgolj dvig zrcala pred zajemom posnetka, če kamera to omogoča (pozor: ko dvignemo zrcalo, je v optičnem iskalu zgolj črnina). Žični in brezžični sprožilci, samosprožilec ipd. tu ne pomagajo. Osebno na to težavo nisem naletel pri nobeni od mojih kamer, poznam jo le iz poročil drugih fotografov.
Svetlobna občutljivost slikovnega senzorja in digitalni šum
V zadnjih nekaj letih so kamere ponudile kakovostnejše posnetke pri višjih svetlobnih občutljivostih, vendar je digitalni šum še vedno izrazit, še posebej, če iz posnetkov izdelamo povečave.
Zrnatost posnetka pri svetlobni občutljivosti ISO 1000 vpliva na prikaz podrobnosti (povečava 100 %)
Bele pike v črnini na zgornjem posnetku niso zvezdice, ampak digitalni šum, ki prekriva tudi površino Lune in skriva detajle na njenem površju.
Mejna svetlobna občutljivost, pri kateri postane digitalni šum izrazit, je odvisna od digitalne kamere. Priporočam, da naredite serijo posnetkov v slabših svetlobnih razmerah (v mraku ali zatemnjeni sobi). Motiv naj bo isti, spreminjajte le svetlobno občutljivost slikovnega senzorja. Priporočam, da spremembo svetlobne občutljivosti kompenzirate s spremembo osvetlitvenega časa (kot vemo, sprememba zaslonskega števila vpliva na globinsko ostrino, zato boste težje prepoznali digitalni šum). S primerjavo posnetkov boste zlahka ugotovili, do katere svetlobne občutljivosti smete iti, da digitalni šum ni izrazit.
Digitalni šum je dodatno izražen pri posnetkih, zajetih z osvetlitvenimi časi daljšimi od 1 s. Kamere imajo za te primere vgrajene algoritme za zniževanje digitalnega šuma, ne morejo pa ga povsem odpraviti.
Nižjo svetlobno občutljivost v slabših svetlobnih razmerah najlažje zagotovimo, če fotografiramo z objektivi z veliko svetlobno jakostjo. Seveda so na voljo ekstremni teleobjektivi z veliko svetlobno jakostjo f/2,8 ali f/4, vendar stanejo kot spodoben rabljen avto.
Vgrajeni svetlomer in določitev osvetlitvenih parametrov
Pri fotografiranju Lune pride do izraza delovanje vgrajenega svetlomera, ki skuša posnetek narediti v povprečju 18 % siv. Če določanje osvetlitvenih parametrov prepustimo avtomatiki kamere, je Luna na posnetku močno preosvetljena ("bela", brez vidnih podrobnosti na površju), nočno nebo pa temno sivo.
Na pravilno osvetljenem posnetku Lune na njeni površini vidimo polno podrobnosti: 400 mm, f/8, 2 s, ISO 640
Če kamera nudi možnost točkovne meritve svetlosti motiva (ang. spot metering), si lahko pomagamo z njo, da pridemo do pravilnejših osvetlitvenih parametrov. Tak primer je prikazan na spodnjih dveh slikah. Izmerjene vrednosti moramo korigirati v razponu +/- 2 EV. Ali je potrebna podosvetlitev ali nadosvetlitev je odvisno od kamere in izbranega načina meritve svetlosti motiva (povprečje, evaluacija ali točkovna meritev). Korekcije najlažje naredimo v načinu ročnega nastavljanja osvetlitvenih parametrov.
V vsakem primeru določanje pravilnih parametrov osvetlitve zahteva nekaj poskusov in popravkov.
Osvetlitev posnetka za prikaz podrobnosti v osvetljenem in neosvetljenem delu Lune
Spodnji sliki prikazujeta poskus osvetlitve posnetka v času nastopa Luninega mrka. Posnetek sem želel osvetliti tako, da bi bila vidna tako zatemnjeni kot še osvetljeni del Lune. Zajel sem ju v mraku, zato na posnetku nebo ni povsem črno (črnino je seveda možno korigirati z računalniškimi programi, vendar korekcija istočasno povsem zatemni temni del Lune).
Osvetljeni del Lune je preosvetljen, na njem ni vidnih podrobnosti: 400 mm, f/8, 1/2 s, ISO 400
Še vedno lahko vidimo podrobnosti v zatemnjenem delu Lune, vendar jih v osvetljenem delu praktično ni. Posnetek Lune je neoster zaradi premika kamere ob pritisku na sprožilec.
Podosvetlitev posnetka za 0,3 EV prinese nekaj podrobnosti v osvetljeni del Lune na račun izgube neosvetljenega dela v črnini ozadja: 400 mm, f/9, 1/2 s, ISO 400
Če posnetek Lune podosvetlimo, pridobimo nekaj podrobnosti v osvetljenem delu, vendar sočasno izgubljamo podrobnosti v neosvetljenem delu. Kontrast med obema področjema je enostavno prevelik, da bi digitalni slikovni senzor zmogel zajeti podrobnosti v obeh deli.
Zgornja posnetka odgovarjata tudi na vprašanje, zakaj običajno fotografiramo polno Luno. Zgolj pri polni Luni na posnetku vidimo vso njeno površino, sicer je neosvetljeni del izgubljen v črnini.
Ostrenje in uporaba avtofokusa
Ker se Luna nahaja v fotografski neskončnosti, je avtofokus najbolje izključiti in ročno izostriti na fotografsko neskončnost.
Če želite na vsak način uporabiti avtofokus ali če ga na svoji kameri ne morete izključiti, postavite avtofokusno točno na Luno ali še bolje na rob Lune (na prehod iz svetlega v temni del). Če boste fokusno točno nastavili na temno nebo, se bo avfokus lovil, dokler ne bo javil napake pri ostrenju.
Če fokusna točka ni označena, se nahaja v sredini vidnega polja.
Pri kompaktnih kamerah lahko pogosto avtofokus izključite tako, da izberete scenski način pokrajine (ang. Landscape) ali nočne pokrajine (ang. Night landscape). Pazite, da kamera ne bo vključila bliskavice, saj ta zagotovo ni dovolj zmogljiva, da bi "nesla" do Lune.
Najdaljši dopustni osvetlitveni čas
Ko fotografiramo Luno, se moramo zavedati, da gre za premikajoč motiv. Če nastavimo predolg osvetlitveni čas, bo Luna na posnetku naredila sled podobno, kot se to zgodi pri premikajočem se avtu.
Zabrisani sledi Lune in Marsa pri ekv. goriščnici 200 mm in osvetlitvenem času 30 s
Najdaljši dopustni osvetlitveni čas je odvisen od ekvivalente goriščnice. Za povsem oster posnetek ne smemo preseči:
1 s pri ekv. goriščnici 200 mm,
1/2 s pri ekv. goriščnici 400 mm,
1/4 s pri ekv. goriščnici 800 mm.
Te zahteve enostavno izpolnimo, kadar fotografiramo polno Luno, tudi če izbiramo zaslonska števila med f/8 in f/16. V času mrka je Luna občutno temnejša, posledično zahtev glede najdaljšega dopustnega časa pri teh zaslonskih številh ne moremo izpolniti, ne da bi močno dvignili svetlobno občutljivost slikovnega senzorja (na ISO 3200 in več).
Iz prakse lahko rečem, da so posnetki sprejemljivi, če uporabimo osvetlitveni čas do 4 s pri ekv. goriščnici 200 mm in do 2 s pri ekv. goriščnici 400 mm.
V času osvetlitve posnetka je "mimo" Lune letelo letalo in pustilo svetlobno sled: 400 mm, f/8, 3,2 s, ISO 640
Sledenje potovanju Lune preko neba
Luna je poleg Sonca edini objekt, ki ga lahko fotografiramo brez sistema za sledenje pomiku. Če tak sistem imate, ga lahko seveda z uspehom uporabite tudi za fotografiranje Lune.
Vsekakor boste opazili, kako hitro Luna potuje po nebesnem svodu. Daljša, kot je ekvivalenta goriščnica objektiva, hitreje bo Luna "pobegnila" iz vidnega kota objektiva. Posledično je potrebno korigirati usmeritev kamere vsakih nekaj minut, pri daljših goriščnicah pa še pogosteje.
Izravnava beline
Z izravnavo beline vplivamo na barvne odtenke na posnetku. Večina fotografov na kameri nastavi samodejno izravnavo beline, kar pa pri fotografiranju Lune ni najprimernejše. Samodejna izravnava pogosto Luno prikaže kot zelenkasto (barvna temperatura okoli 4000 K), kar je precej neprijetno.
Če fotografiramo v slikovnem formatu RAW, lahko izravnavo beline spremenimo kasneje v računalniškem programu. Če fotografiramo v formatu JPEG, to žal ni možno. V tem primeru je najbolje, če izravnavo beline nastavimo ročno:
na dnevno svetlobo (ang. daylight), Luna bo na posnetkih prikazana v rdečkastih odtenkih,
na svetlobo klasične žarnice (ang. tungsten), Luna bo na posnetkih prikazana v modrikastih odtenkih.
Posnetek krvave Lune, zajet z izravnavo beline Daylight (5500 K): 400 mm, f/9, 1,6 s, ISO 400
Posnetek krvave Lune, zajet z izravnavo beline Tungsten (2850 K): 400 mm, f/9, 1,6 s, ISO 400
Krvava Luna je všečnejša v rdečkasto-oranžnih odtenkih, medtem ko je običajna polna Luna lahko zelo lepa v modrikastih odtenkih.
Povzetek
Fotografiranje Lune je zelo zabavno, še posebej v toplejšem delu leta. Luno običajno fotografiramo, ko je polna, saj le takrat prikažemo podrobnosti na njeni celotni vidni površini.
Za fotografiranje običajno uporabljamo ekstremne teleobjektive z ekv. goriščnicami od 200 mm dalje. Ker večinoma nimamo denarja za drage ekstremne teleobjektive z veliko svetlobno jakostjo, moramo običajno pristati na nekaj kompromisov glede kakovosti posnetkov, kot sta digitalni šum zaradi višje svetlobne občutljivosti in ne povsem ostra slika površine Lune zaradi daljšega osvetlitvenega časa.
Kot pri večini kreativnih fotografskih tehnik je avtomatika kamer precej neuporabna. Svetlomer lahko pogojno uporabimo, če omogoča nastavitev točkovne meritve. Avtofokus je najbolje izključiti in izostriti na fotografsko neskončnost.
Za fotografiranje Lune pa je na koncu najpomembnejše povsem jasno nebo brez oblakov, ki bi jo zastirali.
Preberite tudi:
Učbenik Fotografska in videotehnika (poglavja o goriščnici, svetlobni jakosti objektiva in svetlobni občutljivosti digitalnega senzorja).