Ali zumobjektiv odpravi potrebo po premiku kamere (in snemalca)?
Skoraj vsi fotografi in videosnemalci danes za snemanje uporabljajo zumobjektive. Le redkokdo na kamero natakne objektiv s fiksno goriščnico - zanimiva izjema so kamere, vgrajene v mobilne telefone, ki imajo večinoma objektive s fiksno, normalno goriščnico.
V objavi o izbiri goriščnice objektiva smo spoznali, da so za portretiranje običajno najprimernejši kratki teleobjektivi z ekvivalentnimi goriščnicami med 70 mm in 100 mm. Pri tem je vseeno, ali uporabimo objektiv s fiksno goriščnico ali pa goriščnico nastavimo na zumbjektivu (preračun med dejansko in ekvivalentno goriščnico je razložen v učbeniku).
Primerjava portretov, zajetih z goriščnicama 24 mm (levo) in 250 mm (desno)
Velika večina fotografov in videosnemalcev ravna drugače. Namesto da bi izbrali goriščnico in s premikom kamere nastavili želeni izrez (plan v filmskem jeziku), raje stojijo na mestu in izrez nastavijo s spreminjanjem goriščnice. Skušal bom odgovoriti na vprašanje, ali je končni rezultat enak. Kratek odgovor je: nikakor.
Fotografije za to objavo sem posnel s kamero formata 35mm Sony a850 (ekvivalentne goriščnice so enake dejanskim). Uporabil sem sledeče objektive:
Sigma 24 mm/2,8,
Tamron 200-400 mm/5,6.
Osvetlitveni parametri so za vse fotografije isti: 1/640 s, f/6,3, ISO 200.
Fotografiji sta zajeti z istega mesta: goriščnica 24 mm (levo) in 360 mm (desno), Razpon goriščnic ustreza 15-kratnemu zumu
Portretiral sem kip, razstavljen v Arboretumu Volčji Potok. Vedno sem nastavil približno enak izrez telesa (ustreza bližnjemu planu iz enostavnega sistema filmskih planov). Uporabil sem različne širokokotne goriščnice (24 mm, 28 mm in 35 mm), normalno goriščnico (50 mm) in različne goriščnice v telepodročju (med 70 mm in 360 mm).
Izbira goriščnice vpliva na:
globinsko ostrino oz. neostrino,
prikaz proporcev telesa portretiranca, kar je še posebej izrazito pri širokokotnikih in ekstremnih teleobjektivih,
prostorsko perspektivo oz. vtis, kako oddaljeni so predmeti med seboj,
obseg okolice, ki je vključena v posnetek.
Širokokotniki
Najprej si oglejmo portrete, zajete s širokokotnimi goriščnicami.
Ekv. goriščnica 24 mm
Ekv. goriščnica 28 mm
Ekv. goriščnica 35 mm
Pri portretiranju s širokokotniki običajno v posnetek vključimo tudi veliko okolice. Globinska ostrina je zelo obsežna. Če želimo doseči globinsko neostrino, moramo zelo odpreti zaslonko. Pri kompaktnih kamerah in kamerah v mobilnih telefonih odpiranje zaslonke ne pomaga zaradi zelo kratkih dejanskih goriščnic in posledične zelo obsežne globinske ostrine.
Deli telesa, ki so bližji kameri, so prikazani nesorazmerno veliki proti bolj oddaljenim delom in še posebej v primerjavi s predmeti v ozadju. Krajša kot je goriščnica, bolj izražena so taka popačenja proporcev. Učinek lahko uporabimo kreativno za poudarjanje pomembnih delov motiva.
Normalna goriščnica
Z normalnim objektivom so pogosto opremljene kamere v mobilnih telefonih.
Ekv. goriščnica 50 mm
Normalni objektiv naj bi prikazal proporce na posnetku približno tako, kot jih vidimo v resničnosti z našimi očmi. V primerjavi s posnetki, zajetimi s širokokotniki, lahko opazimo, da je globinska perspektiva bolj zbita, telo ni tako povečano v primerjavi z drevesi v ozadju. Še vedno pa so kameri bližji deli telesa prikazani povečano glede na bolj oddaljene (koleno v primerjavi z glavo).
Obseg prikazane okolice levo, desno in zgoraj je opazno manjši kot pri uporabi širokokotnika. Pogled gledalca se posledično lažje osredotoči na motiv.
Portretni teleobjektivi
Na posnetkih, zajetih s teleobjektivi, se obseg okolice še bolj oži.
Ekv. goriščnica 70 mm
Ekv. goriščnica 100 mm
Ekv. goriščnica 135 mm
Ekvivalentni goriščnici 70 mm in 100 mm prikažeta telo v veliko prijetnejših proporcih kot širokokotne in tudi normalna goriščnica. Zaradi ožanja snemalnega (vidnega) kota objektiva je prikazane veliko manj okolice. Globinska perspektiva postaja bolj zbita, oddaljeni predmeti se zdijo bližji, kot so v resnici.
Na posnetku, zajetem z ekv. goriščnico 135 mm, so bolj in manj oddaljeni deli telesa opazno zbiti. Vtis globine se počasi izgublja. Ta vtis postaja še bolj poudarjen z dodatnim daljšanjem goriščnice.
Dolgi in ekstremni teleobjektivi
Marsikateri družinski fotograf poseže po takih goriščnicah. Pa je to smiselno glede na posledice?
Ekv. goriščnica 210 mm
Ekv. goriščnica 250 mm
Ekv. goriščnica 300 mm
Ekv. goriščnica 360 mm
Z daljšanjem goriščnic se globinska ostrina dodatno oži, kar pomeni, da moramo ostriti zelo natančno. Zadnji posnetek, zajet z ekv. goriščnico 360 mm, prikazuje težavo. Ostro je sprednje koleno, glava in oči pa ne. Pri ekv. goriščnicah, krajših od 200 mm, ta težava ni tako izrazita, ker izbrana zaslonka zagotavlja zadostno globinsko ostrino.
Občutek globinske perspektive se tu povsem izgubi, Vsi predmeti so videti blizu skupaj. Telo je zbito v nekakšno palačinko brez globine. Okolica praktično ni prikazana.
Povzetek
Izbrana goriščnica močno vpliva na prikaz portretiranca in okolice, v kateri se nahaja, tudi če ustvarimo približno enak izrez telesa na posnetku. Lenobno delo z zumobjektivom vodi v neustrezne posnetke!
Primerjava portretov, zajetih z goriščnicama 24 mm (levo) in 250 mm (desno)
Zumobjektiv ne more nadomestiti premika kamere in fotografa. Seveda premik ni vedno možen, običajno pa je. Smiselno je uporabiti t. i. portretne goriščnice (ekv. goriščnice med 70 mm in 100 mm), saj nekako najlepše prikažejo telesne proporce in globinsko perspektivo.
Seveda smemo uporabljati tudi ostale goriščnice, saj nam omogočajo kreativno izražanje. Se pa moramo zavedati njihovega vpliva na končni posnetek.
Goriščnico vedno izberemo, ne glede na to, ali želimo razmišljati o njej. Priporočam zavestno izbiranje, saj s tem naredimo velik korak k ustvarjanju kakovostnih fotografij, namesto da nam "ratajo". Slabih posnetkov ne dela kamera, ampak neuk ali len fotograf.
Preberite tudi: