Nastavitve kamere in nasveti za uspešno fotografiranje polne Lune
Luno najpogosteje fotografiramo, ko je polna (v ščipu). O tem sem pisal že v prispevku o fotografiranju Luninega mrka. Tu prikazane posnetke sem zajel v času polne Lune v noči s 14. na 15. 8. 2019. Lunine mene in podatki, kdaj vzide in zaide, so objavljeni na portalu Vesolje.net.
Za fotografiranje površja polne Lune potrebujemo ekstremni teleobjektiv ali teleskop: ekv. goriščnica 400 mm, f/11, 1/40 s, ISO 200
Izbira kamere in objektivov
Tu prikazane posnetke sem zajel s kamero Sony a850 in sledečimi objektivi:
Kamera ima vgrajen slikovni senzor formata Leica (35mm), zato so ekvivalentne goriščnice enake dejanskim. Pri fotografiranju Lune so kamere z manjšim slikovnim senzorjem, npr. formata APS-C, lahko primernejše, saj lažje pridemo do daljših ekvivalentnih goriščnic. Spomnimo se, da je ekvivalentna goriščnica zmnožek dejanske goriščnice in faktorja izreza. Za slikovni format APS-C je faktor izreza običajno 1,5, kar pomeni, da z objektivom z dejansko goriščnico 400 mm pridobimo goriščnico 600 mm in s tem večjo povečavo Lune na posnetku.
Dejanska velikost Lune na posnetku, zajetim z ekv. goriščnico 400 mm
Dolžina ekvivalente goriščnice vpliva na velikost Lune na posnetku. Na posnetku, zajetim z ekv. goriščnico 400 mm, Luna v resnici zaseda le manjši del površine. Posnetek lahko obrežemo na računalniku, rezultat je viden na prvi sliki zgoraj.
Optična kakovost objektiva Tamron 200-400 mm/5,6 ni prav visoka, zato podrobnosti na Luninem površju niso najbolje vidne. Optično kakovostni ekstremni teleobjektivi so zelo dragi, novi stanejo več 1.000 EUR.
Goriščnico lahko podaljšamo s telekonverterjem, običajna faktorja povečave sta 1,4x in 2x. Telekonverter zniža optično kakovost sistema. Zniža tudi svetlobno jakost objektiva: tak s faktorjem 1,4x za 1 EV, s faktorjem 2x pa za 2 EV.
Kompaktne kamere z vgajenimi ekstremnimi teleobjektivi so cenovno dostopnejše. Nekatere imajo vgrajene teleobjektive, ki dosegajo 800 mm, 1000 mm ali celo daljše ekvivalentne goriščnice. Zavedati pa se je potrebno, da so ti objektivi optično relativno nekakovostni, posledično je z njimi težko zajeti posnetke Lune z dobro vidnimi podrobnostmi.
Pravilna osvetlitev posnetka
Večina fotografov osvetlitev posnetka prepusti kameri in posledično pridobi posnetke, na katerih je Luna bolj kot ne snežno bela. Kriva je seveda kamera, ki "dela slabe slike".
Osvetlitev posnetka prepuščena avtomatiki kamere: ekv. goriščnica 400 mm, f/11, 1/6 s, ISO 200
Spomnimo se, da kamera nikoli ne ve, kaj je pravilna osvetlitev posnetka. Namesto tega ugiba na način, da skuša posnetek narediti 18 % siv. Nočno nebo je črno, svetla je le Luna. Kamera iz obojega naredi povprečno sivo, zato je Luna na posnetku bolj ali manj bela. Osvetlitvena avtomatika kamere preosvetli posnetek!
Zgornji posnetek je zajet v enakih pogojih kot prvi, le da sem osvetlitev prepustil avtomatiki kamere. Ta je posnetek preosvetlila za 1,5-2 EV, zato je večji del površja Lune bel. Kamera je napačno močno podaljšala osvetlitveni čas: 1/6 s namesto pravilnega časa 1/40 s.
Osvetlitev posnetka moramo korigirati nekje v razponu od 1 EV do 3 EV. Točna korekcija je odvisna od pogojev v času fotografiranja (npr. od svetlosti neba) in ekv. goriščnice objektiva. Pri daljših ekv. goriščnicah je slika Luna na posnetku relativno večja, zato bo vgrajena osvetlitvena avtomatika pravilneje ugibala.
Korekcijo najlažje naredimo, če osvetlitvene parametre nastavimo ročno, v samodejnih osvetlitvenih načinih pa lahko uporabimo možnost kompenzacije osvetltve posnetka.
Izbira zaslonskega števila
Da bi dosegli čim krajši osvetlitveni čas, fotografi ponoči pogosto izbirajo čim bolj odprte zaslonke. Težava je v tem, da objektivi pri povsem odprti zaslonki (pri svetlobni jakosti objektiva) rišejo precej nekakovostno risbo z manj podrobnostmi. Kakovost risbe se izboljša, če objektiv zaslonimo za eno do dve stopnji glede na njegovo svetlobno jakost.
Izbira zaslonskega števila vpliva na kakovost izrisa posnetka: levo f/11, desno f/8 (svetlobna jakost objektiva f/5,6)
Na zgornjem posnetku je prikazana razlika v kakovosti izrisanega posnetka glede na izbrano zaslonsko število. Svetlobna jakost objektiva Tamron 200-400 mm je f/5,6. Na desni strani je prikazan izris, če zaslonko zapremo za eno stopnjo na f/8. Risba je precej mehka z malo podrobnostmi na površju Lune. Če zaslonko zapremo za dodatno stopnjo na f/11, se kakovost izrisa opazno izboljša.
Z dodatnim zapiranjem zaslonke za več kot 2 EV se kakovost izrisa običajno ne izboljšuje več, lahko se celo poslabša.
Izbira osvetlitvenega časa
Če je nebo jasno, je polna Luna zelo svetla. Posledično jo fotografiramo z relativno kratkimi osvetlitvenimi časi, tudi če zaslonko precej zastremo, npr. na f/11, kot je prikazano zgoraj.
Ko fotografiramo Lunin mrk, posnetek osvetljujemo več kot sekundo: ekv. goriščnica 400 mm, f/9, 2 s, ISO 400
Pri zaslonskem številu f/11 in svetlobni občutljivosti ISO 200 se osvetlitveni časi gibljejo med 1/30 s in 1/200 s. V praksi je najbolje zajeti več posnetkov z različnimi osvetlitvenimi časi in naknadno izbrati najprimernejšega.
Najdaljše dopustne osvetlitvene čase glede na goriščnico objektiva sem navedel v prispevku o fotografiranju Luninega mrka. Tam sem napisal še veliko več o pravilnem osvetljevanju posnetkov in vplivu izbrane svetlobne občutljivosti na kakovost posnetka.
Stabilizacija kamere
Za uspešno fotografiranje Lune moramo kamero postaviti na fotografsko stojalo ali drugo stabilno površino. Drži, da so osvetlitveni časi relativno kratki, vendar bodo posnetki še vedno streseni, če kamera ne bo povsem stabilna.
Ponoči se občutno shladi, kar velja tudi za poletje. Posledično veliko bolj drgetamo, kar vpliva na stresenost posnetka.
Ko pritisnemo na sprožilec, kamero malo premaknemo tudi v primeru, da je postavljena na stojalo. Zaradi velikih povečav pri uporabi ekstremnih teleobjektivov se premik vidi na zajetem posnetku. Priporočam, da kamero prožite daljinsko ali pa uporabite časovni zamik proženja.
Ostrenje objektiva
Glede na to, da je Luna vedno v fotografski neskončnosti, je objektiv najbolje izostriti na "neskončnost". Na kompaktnih kamerah to storimo z izbiro primernega scenskega načina, npr. pokrajina ali nočna pokrajina.
Avtofokus običajno deluje, če je fokusna točka nastavljena na Luno. Če fotograf ali kamera nepravilno postavita fokusno točko na nebo, se bo avtofokus lovil - vozil se bo od ene do druge skrajne fokusne razdalje.
Kaj pa, če je nebo oblačno?
Posnetke, polne podrobnosti na Luninem površju, lahko zajamemo le, kadar je nebo res jasno in brez meglic(namig: to še posebej velja za jasno nebo pozimi).
Pri fotografiranju Lune z okolico je izziv v uskladitvi osvetlitve posnetka: ekv. goriščnica 400 mm, f/8, 1/3 s, ISO 200
Posnetki Lune, ki jo zakrivajo oblaki, so lahko zelo lepi. Ključna težava pri fotografiranju v takih pogojih je v določitvi osvetlitvenih parametrov posnetka. Če posnetek osvetlimo glede na svetlost Lune, bo okolica izgubljena v črnini, četudi jo s prostim očesom dobro vidimo.
Če pravilno osvetlimo oblake, se podrobnosti okoli Lune in na njej izgubijo v belini: ekv goriščnica 400 mm, f/8, 1,3 s, ISO 200
Na zgornjih dveh posnetkih bi bil pravilni osvetlitveni čas za prikaz podrobnosti na Luninem površju okoli 1/30 s. Na posnetku bi bila vidna le Luna z oblaki pred njo, okolica pa bi bila povsem črna. Prvi posnetek sem nadosvetlil za okoli 3 EV, s čimer sem pridobil nekaj podrobnosti na nebu okoli Lune. Oblaki pred Luno so še delno vidno, čeprav so se nekateri izgubili v belini, enako kot podrobnosti na Luninem površju.
Na drugem posnetku sem osvetlitev podaljšal še za okoli 2 EV (skupaj za okoli 5 EV). Nebo je sedaj dobro vidno, vendar se je belina razširila še na oblake v okolici Lune (posnetek je v tem delu prav "izžrt"). V času 1,3 s so se oblaki opazno premaknili, zaradi premikanja v vetru pa so zabrisane tudi nekatere veje na drevesih v ospredju.
Polna Luna, delno zakrita z oblaki, je lahko prav shrljiva: ekv. goriščnica 400 mm, f/8, 1/80 s, ISO 200
Zgornji posnetek prikazuje polno Luno, ki jo zakriva le rahla meglica. Osvetlitvene parametre sem nastavil glede na pravilno osvetlitev Luninega površja, zato se okolica zelo hitro izgubi v črnini. Taki posnetki so lahko prav shrljivi.
Kaj pa če nimam ekstremnega teleobjektiva?
Zelo lepe posnetke pokrajine, ki vključujejo Luno, lahko zajamemo tudi z objektivi s krajšimi goriščnicami. Primerni so tako širokokotniki, normalni objektivi, kot kratki teleobjektivi.
Nočni pogled iz Kamnika proti Šmarni gori: ekv. goriščnica 50 mm, f/2,5, 2,5 s, ISO 200
Posnetka seveda ni smiselno osvetljevati glede na svetlost Lune: črn posnetek lahko zajamemo tudi tako, da pustimo pokrovček na objektivu, belo piko pa dodamo z računalniškim programom. Zgornji posnetek sem osvetlil glede na svetlost neba, s čimer sem zajel tudi veliko podrobnosti v delih, ki jih osvetljujejo luči. Posnetek sem zajel ponoči ob 4.40.
Opozarjam, da s podaljševanjem osvetlitvenega časa nočno nebo pridobiva čedalje bolj zelenkast nadih, kar ni posebej lepo.
Jutranji pogled iz Kamnika proti Šmarni gori: ekv. goriščnica 50 mm, f/2,5, 4 s, ISO 200
Zgornji posnetek sem zajel zjutraj ob 5.06, ko se je že začelo daniti, Luna pa je zahajala. Posledično so barve neba lepše kot na predhodnem nočnem posnetku. Del posnetka z Luno je seveda tudi tu močno preosvetljen, preosvetlitev sega tudi v halo okoli Lune.
Zahod polne Lune: ekv. goriščnica 70 mm, f/5,6, 6 s, ISO 200
Pokrajina s polno Luno je lahko zelo lepa v trenutkih, ko Luna zahaja. Zgornji posnetek sem zajel zjutraj ob 5.17, ko se je že danilo. Nad obzorjem so pogosto oblaki, ki zakrijejo Luno precej prej njenim dejanskim zahodom.
Kaj pa če Luna ni polna?
Vse opisano glede fotografiranja Lune velja tudi v primeru, da Luna ni polna.
Če Luna ni polna, na posnetku vidimo le osvetljeni del površja: ekv. goriščnica 400 mm, f/11, 1/60 s, ISO 200
Zgornji posnetek sem zajel 4 dni pred nastopom ščipa (polne Lune). Neosvetljeni del Luninega površja se izgublja v temi. Če bi želel prikazati podrobnosti v njem, bi bil osvetljeni del površja na posnetku močno preosvetljen (bel).
Velja poudariti, da se osvetlitveni časi daljšajo, čim manjši del Lunine površine je osvetljen.
Zakaj je na posnetkih vedno vidna ista stran Luninega površja?
Luna se okoli svoje osi vrti sinhrono z vrtenjem okoli Zemlje. Zato z Zemljinega površja vedno vidimo isto Lunino naličje. Drugo stran Lune lahko vidimo in fotografiramo le iz vesoljskega plovila.
Z Zemlje vedno vidimo isto stran Lune: ekv. goriščnica 400 mm, f/11, 1/100 s, ISO 200
Povzetek
Polno Luno je precej enostavno fotografirati, če imamo na voljo teleobjektiv s čim daljšo goriščnico in če znamo posnetek pravilno osvetliti. Osvetlitvene parametre moramo prilagoditi svetlosti Lune. Če se prepustimo osvetlitveni avtomatiki kamere, bo Luna na zajetih posnetkih izrisana kot bolj ali manj bel krog.
Za fotografiranje Lunine površine so primerne ekvivalentne goriščnice od 200 mm dalje. Zanimive posnetke lahko zajamemo tudi s krajšimi goriščnicami, pri tem je smiselno v posnetek vključiti tudi nočno pokrajino. Osvetlitev posnetka v takih primerih prilagodimo svetlosti pokrajine, kar pomeni, da bo Luna na posnetkih izrisana kot bel krog.
Zanimive posnetke lahko zajamemo tudi, kadar Luna ni polna ali kadar jo zakrivajo oblaki. Slednje seveda velja pod pogojem, da so oblaki tanki, bolj kot koprene.
Preberite tudi:
Učbenik Fotografska in videotehnika (poglavja o goriščnicah in osvetlitvi posnetka).